Kako prelisičiti bolečino? Kako jo preseči? Kako jo premagati?

Se kdaj tudi vi vprašate?

Zgornja vprašanja že sama po sebi namigujejo na odpor. Namigujejo na to, da bi morali z nečim (v tem primeru bolečino) tekmovati, se boriti. Namigujejo na to, da je bolečina nekaj slabega. Pa je res?

Seveda, bolečina ni nekaj prijetnega. Ne fizična, ne čustvena, ne mentalna, ne… je še kakšna? Bolečina je nekaj, kar vržemo v koš za »negativne« izkušnje. Pravzaprav pa vse izkušnje samo so. So samo del našega obstoja. Del našega življenja. Del vsega. Samo so.

Mi smo tisti, ki vsaki izkušnji pripišemo pridevnike, lastnosti.

Mi ji določimo, da nekaj je. Ponavadi to določamo na podlagi čustev, ki jih ob tej izkušnji začutimo. Tisto, kar nas preveva v določeni situaciji, tisto, kar zaznavamo v sebi, tisto vpliva na to, ali izkušnja postane »dobra« ali »slaba«.

Ob tem pozabimo, da smo prišli na Zemljo, da bi se učili, da bi rastli, da bi izkušali. Pozabimo, da je vse skupaj del nekega večjega načrta, neke večje slike. Pozabimo, da je morda le delček nečesa, ki je tako veliko, da kot človeška bitja tega niti ne moremo zaznati, kaj šele doumeti.

Kako bi torej razumeli, kakšen je namen bolečine, ki jo začutimo?

Kako bi na prvi pogled kar vedeli, da ta boleča, celo travmatična izkušnja sploh ima kakršenkoli namen?

Kako bi v tistem trenutku, ko je tako hudo, ko smo tako na tleh, da vse boli in nimamo nobene energije, da bi se pobrali, lahko sploh pomislili, da se bo iz tega razvilo nekaj »dobrega«, recimo temu nekaj pomembnejšega, nekaj večjega?

Seveda, če smo svoj um dobro natrenirali, nam bo ta rekel kaj takšnega: »To je samo začasno. Glej veliko sliko. Vsak zakaj ima svoj zato. Vsak uspešen človek je neštetokrat padel, preden je prišel do tistega, čemur zdaj ponosno (ponavadi prej ponižno) reče uspeh…«

To je um. Um je pameten. Če smo ga uspeli predelati v takšnega, ki malo manj zaključuje na podlagi že doživetega, če se zavedamo, da je njegova naloga, da nas ščiti in dela zaključke na podlagi vseh informacij, ki jih ima v tistem trenutku….če če če.

Torej, um očitno v tej boleči situaciji zna povedati tisto, česar nočemo slišati. Ali se morda bojimo slišati. Morda smo prestrogi s sabo. Morda bi samo morali začutiti.

Včasih je bolečina kazalec. Je kot smernik, ki v križišču drugim pove, kakšen je naš namen.

In tako nam duša, naše bistvo, tisti »vsevedni« del nas samih poskuša pokazati, da gremo v napačno smer.

Prižiga alarm, da bi se ustavili in preverili, ali se še peljemo v pravo smer. Napolnili rezervoar. Ali nam kaže, da se moramo nekaj naučiti. Ali pa nas pripravlja na težje izzive in preverja, če smo že dovolj močni.

Torej naša naloga le ni, da prelisičimo bolečino.

Da jo premagamo.

Morda pa je naša naloga, da jo presežemo?

Igra besed.

Rekla bi, da je naša naloga, da povsem začutimo, kaj se dogaja, nato pa se usmerimo k rešitvi. Vstanemo in gremo naprej. Če je treba, včasih tudi malo na silo, res poskusimo videti, kaj bi lahko bil namen izkušnje.

A ne bomo vedno takoj vedeli. Včasih še nekaj dni ne. Včasih več mesecev ne. Včasih tudi več let ne.

V tem primeru je bolje se ne trpinčiti, iti dalje in zaupati, da bomo prej ali slej vedeli, zakaj se je nekaj zgodilo. Morda se nam bo utrnilo med sprehodom. Morda bomo v sanjah doživeli nekaj, kar nam bo dalo idejo. Morda pa se bo čez nekaj let izoblikovala tista velika slika in nam bo kristalno jasno, da brez bolečine ne bi bili tako močni, kot smo.